Dolgo časa sem bolečino v palcu pripisovala preobremenjenosti. Več dela z računalnikom, telefon v roki, gospodinjska opravila. Nič posebnega, sem si mislila. A ko sem začela opažati, da me boli že pri odpiranju kozarca ali obračanju ključa v ključavnici, sem vedela, da ne gre več za naključno utrujenost. Po pregledu sem prvič slišala diagnozo rizartroza.

Iskreno, izraz mi ni povedal veliko. Vedela sem le, da gre za obrabo sklepa na palcu, a nisem si predstavljala, kako zelo lahko vpliva na vsakdan. Zdravnik mi je razložil, da je rizartroza pogosta, zlasti pri ljudeh, ki veliko uporabljajo roke, in da se pogosto razvija počasi. Takrat sem se prvič zavedla, da sem znake verjetno ignorirala že dlje časa.

Na začetku sem poskusila z manjšimi prilagoditvami. Manj stiskanja, več počitka, opornica za palec pri določenih opravilih. Bolečina se je včasih umirila, drugič spet vrnila. Kar me je najbolj presenetilo, je bilo to, kako močno rizartroza vpliva na drobne, vsakdanje gibe, ki jih prej sploh ne opaziš. Gumbi, zadrge, pisanje, kuhanje. Vse to nenadoma zahteva več pozornosti.

Sčasoma sem se naučila poslušati svoje telo. Ne ignorirati bolečine, ampak jo vzeti kot signal. Uvedla sem vaje, ki mi jih je pokazal fizioterapevt, in se naučila, kako razbremeniti palec pri delu. Rizartroza ni izginila, a sem jo začela obvladovati. In to je naredilo veliko razliko.

Največja sprememba se je zgodila v mojem razmišljanju. Sprejela sem, da ne gre za nekaj, kar se bo čudežno popravilo čez noč. Gre za stanje, ki zahteva prilagoditev, potrpežljivost in doslednost. Ko sem to sprejela, sem se nehala boriti proti diagnozi in začela sodelovati z njo. Rizartroza je postala del mojega vsakdana, ne sovražnik, ampak nekaj, kar moram upoštevati.

Danes vem, kdaj si moram vzeti odmor in kdaj lahko naredim več. Naučila sem se prositi za pomoč in uporabljati pripomočke brez slabe vesti. Rizartroza me je naučila, da moč ni v tem, da vse narediš sam, ampak v tem, da znaš poskrbeti zase.