Zelo rada nosim svojo beležko povsod s seboj. Sicer si vanjo ne zapisujem kaj dosti, pa vendar se velikokrat zgodi, da se mi utrne kakšna misel, ideja, ki si jo rada zapišem . velikokrat se mi je že zgodilo da sem se kaj spomnila, ali pa kaj želela narediti ali pogledati, pa sem pozabila, kaj sem že hotela. Tisti občutek ki ti stalno hodi po glavi, da nekaj bi, oziroma da bi nekaj moral narediti, a  se ne moreš spomniti kaj, se mi zdi najbolj nadležen. Velikokrat se mi je tudi že zgodilo da sem se ravno ulegla v posteljo in ugasnila luč, na kar sem se spomnila eno čisto banalno stvar, ki je nisem tisti dan naredila. Včasih ko imam takšen občutek si rečem, da če bi bilo zares pomembno in življenjsko, bi to že opravila. A še vedno je tisti: »Kaj pa če…« na začetku sem seveda potrebovala nekaj časa, da sem si kakšne posebne stvari sploh začela zapisovat.

Velikokrat sem opazila, da si dosti ljudi kaj zapisuje kar v telefon. Vendar sem jaz še vedno analogna in se mi zdi da je digitalizacije danes preveč. In da je pomembno izbrati kdaj tudi analogne pristope. Sem pa opazila, da zadnje čase v svojo beležko pišem tudi dosti svojih refleksij. Včasih enostavno dobim neko misel, ki se je ne morem znebit, in jo tako zapišem in jo pustim tam. Moram reči da mi je takšen pristop dostikrat pomagal in umiril kaos v glavi. Sprva mi je bilo zelo težko začeti. Tako da sem se za prvo takšno motečo misel spraševala če bi jo morda res zapisala in morem priznati da sem se kar obotavljala.

Sedaj ko pridem v kakšno takšno situacijo že avtomatsko sežem po svoji beležki. …