Nekaj časa nazaj mi je prijateljica zaupala, da si želi narediti botoks. Jaz sem jo seveda želela prepričati, da to naj ne počne, saj je lepa takšna, kot je. Definitivno pa sem videla tisto močno željo pri njej. Zato sem jo na koncu nekako podprla in sem ji rekla, da naj si naredi botoks, če misli, da ji bo dvignilo samozavest in bo s tem srečnejša.

Definitivno je bila prepričana v to in vedela je, da bo bolj samozavestna, če si bo naredila botoks na nekem določenem predelu. Rekla pa je, da jo je tega postopka res zelo strah in da potrebuje prijateljico, ki bi šla z njo. Jaz sem seveda na začetku rekla ne, saj sem mislila, da pričakuje, da si bom tudi sama naredila botoks. Potem pa mi je obrazložila, da samo potrebuje nekoga, ki bo stal zraven nje ter držav njeno roko.

Ko sem to slišala, sem seveda takoj privolila, saj sem želela tudi sama videti, kako ta postopek poteka in kako sploh izgleda botoks predno ga spustiš v kožo. Lepo si je rezervirala termin ter mi povedala, kdaj ga ima, tako da sva se skupaj lepo uskladile.

Na tisti dan je bila moja prijateljica res zelo živčna in ni vedela, kaj narediti. Bila je zelo vesela, da sem ji stala ob strani in da sem bila z njo in komaj je čakala da je postopka konec. Ko je bilo postopka konec je ugotovila, da to sploh ni bilo tako srhljivo, kot je mislila, da bo in končni izdelek ji je bil res zelo všeč. Kar naenkrat sem videla, kako žari in kako je pridobila samozavest in seveda sem bila zanjo res zelo vesel. Nisem morala verjeti, da ji je botoks naredil toliko samozavesti, ki je prej enostavno ni bilo. Seveda sem zelo vesela zanjo in jo podpiram v čisto vsaki odločitvi, ki jo sprejme, če meni, da jo bo ta izboljšala.…