Pa je prišel ta dan, ko smo se odpravili na Triglav. Ker sem bila še mlada, sem komaj čakala, da končno stojim na vrhu Triglava. Nikakor se nisem bala poti in nisem imela občutka, da jaz to ne zmorem. Na Triglav smo se odravili iz Vrat. Bilo nas je 5. Vsi smo bili sošolci na faksu. Ko smo zgodaj zjutraj vsi polno opremljeni začeli svoj pohod, smo imeli različne občutke. Eni so bili malo prestrašeni, drugi polni adrenalina, jaz pa sem bila vsa navdušena nad idejo, da bom lahko čez nekaj ur stala na vrhu Triglava. 

Ker sem bila športnica, sem imela kar nekaj kondicije. Lahko rečem, da smo bili vsi pripravljeni na ta dolgi pohod. Tako smo hodili kar 6 ur, da smo prišli do Kredarice. Imeli smo prekrasno vreme skoraj do vrha. Pol ure pred Kredarico, pa nas je ulovila megla. Moram reči, da to res ni prijetno, ker enostavno ne vidiš prav nič. Če je eden pred tako dva metra, ga že ne vidiš. Tako moraš biti izredno previden, da greš po poti. Kar hitro se lahko v takšni megli zgodi, da zaideš. No, nam je uspelo.

Prvi pravi počitek je bila Kredarica

Tam smo se spočili in okrepčali. Ker je bil res lep dan, smo se odločili, da gremo še isti dan na sam vrh Triglava. Ta pot iz Kredarice na mali in veliki Triglav, pa je res nekaj posebnega. Takrat ima vsak posebne občutke. Moraš biti pozoren na vsak korak, a po drugi strani se že veseliš, ker si zmogel ogromno in ti manjka še čisto malo, da prideš na sam vrh. Stati na vrhu Triglava je nekaj posebnega in nepozabnega. …